13. Komunikacijski procesi, poklicni razvoj učitelja in sodelovanje s starši

1. Komunikacija – temeljni socialni proces

Komunikacija (lat. communis = skupen; communicare = posvetovati se, razpravljati, sodelovati, deliti). Komuniciranje je cikel ali zanka, ki povezuje vsaj dva človeka – oba oddajata in sprejemata sporočila.

Komuniciramo: z besedami, s kvaliteto glasu, s telesom (drža, kretnje, obrazna mimika) in z drugimi ustvarjalnimi izrazi (glasba, umetnost, ples; mediji in tehnologije).

Temeljna izhodišča:

• 1. Ne komunicirati – to ni mogoče!
• 2. Komunikacija ima vedno vsebinski in odnosni vidik.
• 3. Vsak način komuniciranja je naučen, zato ga lahko spreminjamo.

Štirje izhodiščni vidiki komuniciranja:

• 1. Kdo si? Kakšen si?
• 2. Kaj mi sporočaš?
• 3. Kakšen je najin odnos?
• 4. Kaj želiš od mene? Kakšen vpliv imaš name?

Medosebna komunikacija obsega hoteno in nehoteno, zavestno in nezavedno, načrtovano in nenačrtovano pošiljanje, sprejemanje in delovanje sporočil v neposrednih odnosih ljudi (Brajša); je izmenjava misli in čustev na osnovi skupnega sistema simboličnih znakov (Marentič Požarnik).

Pri vtisu govorca pred skupino: govorica telesa 55 %, glas 38 %, besede 7 %.

Vir: Komunikacijski_procesi.txt

2. Povratne informacije in odnosni vidik komunikacije

Povratne informacije o kakovosti komunikacije se nanašajo na:

• vsebino sporočila
• sogovornika
• odnose med sogovorniki
• odnose do vsebine sporočila
• in vpliv sporočila na sogovornika

Za izboljšanje kakovosti komunikacije moramo pozornost usmeriti na to, kaj pošiljamo, kako pošiljamo in kako dobro sprejemamo.

'Izboljševanje lastne komunikacije pomeni širjenje zavedanja o vidikih, za katere smo bili prej slepi – reflektirajoča, premišljena komunikacija' (Brajša).

Učitelji običajno namenjajo večjo pozornost vsebinskemu delu komunikacije (manj odnosnemu) in verbalnemu delu učnega procesa (manj neverbalnemu).

'Boljši odnosi med učiteljem in učenci prispevajo k lažjemu doseganju drugih pogojev uspešne komunikacije. Uspešna komunikacija pa povratno izboljšuje medosebni odnos.' (Zuljan idr., 2007)

Pomembne osebnostne lastnosti učitelja: ekstravertiranost, empatičnost, osebnostna zrelost in stabilnost, samozaupanje, pozitivna samopodoba, odprtost za novosti, prožnost, proaktivnost. Idealnih ni!

Vir: Komunikacijski_procesi.txt

3. Poslušanje in komunikacijski šumi

Poslušanje je predpogoj za kakovostno komunikacijo.

Načini poslušanja (Tomič, 2002):

• zložno poslušanje (pomnjenje prejetih informacij)
• kritično poslušanje (tehtanje in vrednotenje informacij in govornika)
• aktivno poslušanje (ugotavljanje sogovornikovih čustev, potreb in želja)

Problematične oblike poslušanja:

• psevdoposlušanje (pretvarjanje, da posluša)
• monoposlušanje (dodajanje svojih izkušenj, prekinjanje z novimi temami)
• selektivno poslušanje (pozornost le na del sporočila)
• obrambno poslušanje (poslušanje 'iz zasede', zbiranje informacij za napad)
• dobesedno poslušanje (zgolj besede, brez odnosa)

Komunikacijski šumi:

• mehanični (hrup, tehnično oviranje prenosa)
• semantični (nerazumljivost, zapletenost, nepreglednost, nezanimivost sporočil)
• psihološki (miselna naravnanost sogovornikov: stališča, predsodki, vnaprej oblikovana mnenja, prepričanja, vrednote)

Vir: Komunikacijski_procesi.txt

4. Učiteljeve komunikacijske spretnosti

Pet sklopov učiteljevih komunikacijskih spretnosti:

• 1. posredovanje: jasnost, razumljivost; čustvena zavzetost; miselno aktiviranje učencev; usklajenost besedne in nebesedne komunikacije
• 2. spraševanje: jasnost postavljenih vprašanj; vprašanja višjega in nižjega nivoja; sprotno spraševanje; ustrezna strategija spraševanja
• 3. poslušanje: izražanje pozornosti in zanimanja; aktivno poslušanje; empatično poslušanje
• 4. vzdrževanje discipline: dogovor o pravilih vedenja; stalna prisotnost; preklapljanje; primeren tempo; gladkost dogajanja
• 5. reševanje konfliktov: jezik sprejemanja; sodelovanje

Vir: Komunikacijski_procesi.txt

5. Poklicni razvoj in identiteta učiteljev glasbe

Poklicni razvoj se začne z vstopom v poučevanje in konča z opustitvijo poklica; razlikovati moramo med učiteljevo poklicno socializacijo in dejanskim poklicnim razvojem.

'Le učitelj, ki se sam razvija in profesionalno raste, lahko v tem procesu pomaga učencem in kolegom' (Valenčič Zuljan idr., 2007).

Poklicna identiteta se oblikuje v procesu študija; temelji na uveljavljenih didaktičnih konceptih, strokovni terminologiji in simbolnem jeziku; ločimo 'kolektivno' profesionalno identiteto učiteljev področja in personalizirano 'individualno' identiteto (povezuje ju vseživljenjsko učenje).

Obdobja poklicnega razvoja (Razdevšek Pučko, 1990): obdobje idealnih predstav, obdobje preživetja, obdobje izkušenosti, obdobje ponovne dovzetnosti za vplivanje.

Učiteljeva kompetenca po Terhartu:

• kognitivna dimenzija (znati kaj)
• moralna dimenzija (znati zakaj)
• praktična dimenzija (znati kako)

Širši sklopi kompetenc (Marentič Požarnik, 2006): komunikacija in odnosi; učinkovito poučevanje; organizacija in vodenje; sodelovanje z delovnim in družbenim okoljem; profesionalni razvoj.

Refleksija je vir in sredstvo profesionalnega razvoja. Individualna refleksija (Handal, Lauvas):

• kaj se je dogajalo? (analiza)
• zakaj sem ravnal tako? (strokovni, osebni argumenti)
• čemu sem ravnal na tak način? (etični vidik, poslanstvo, vizija)

Refleksija kot interaktivni proces: mentor, kritični prijatelj.

Vir: Poklicni_razvoj_Učiteljev_glasbenih_predmetov.txt

6. Vloga staršev v razvoju nadarjenih otrok (Bloom) in družinsko okolje

Bloom (1985) – vloga staršev v treh fazah razvoja nadarjenih otrok:

• 1. zgodnje otroštvo: veselje, navdušenje, odkrivanje interesov; starši delijo informacije in iščejo ustreznega učitelja/mentorja
• 2. srednje otroštvo: otrok je predan dejavnosti (čas, energija, visoko vrednotenje naloge); starši so 'v službi' razvoja in prilagajajo svoje dejavnosti potrebam otroka
• 3. adolescenca: talentiran mladostnik ima visoke zahteve in dosega visoke rezultate; vloga staršev ni več tako poudarjena; prevladuje profesionalna vloga učitelja, s katerim je mladostnik čustveno povezan

Družinsko okolje: glasbena socializacija v družini; družina zgodaj odkriva, spodbuja in neguje nadarjenega otroka; ključno vpliva na motivacijski koncept dosežkov (standardi, cilji, vrednotenje uspeha).

Dejavniki (Bogunović, 2010):

• ekonomske priložnosti
• kakovost družinskih odnosov
• negovanje izobraževalnih in kulturnih vrednot
• stil starševskega spremljanja in sodelovanja

V adolescenci lahko občutljivost nadarjenih, perfekcionizem in zavedanje drugačnosti vodijo v turbulentne odnose; starši so odgovorni tudi za presojo 'pospešenega' glasbenega izobraževanja (nevarnost zanemarjanja drugih vidikov razvoja).

Vir: Sodelovanje_za_uspeh_-_vloga_staršev_v_izobraževanju_učencev_v_GŠ.txt

7. Tipi staršev in oblike sodelovanja z glasbeno šolo

Tipi staršev (Dresler, 2007, v Čorić):

• 1. podporni starš (zadovoljen, angažiran, vedno pripravljen pomagati; primeren kot pomočnik, ne za odločanje)
• 2. starš politik (natančen, optimističen, prepričljiv; primeren za odločanje in strokovna telesa)
• 3. super starš (navdihujoč, ambiciozen, 'hodeča enciklopedija'; najde rešitve, dober v kriznih situacijah)
• 4. odsotni starš (nedosegljiv, nekomunikativen, introvertiran)
• 5. karieristični starš (ravnodušen, posloven; odgovornost prepusti šoli)
• 6. mučiteljski starš (konflikten, agresiven, neobčutljiv; misli, da vse ve)

Novejši pojav: 'dronski starši' – nenehno 'letijo' okoli otrok, jih nadzorujejo (tudi s tehnologijo), a se neposredno ne vključujejo; otroci težje razvijejo samostojnost.

Sodelovanje s starši v GŠ – uspeh pogojujeta ustrezna komunikacija (izmenjava informacij, empatično poslušanje, zaznavanje potreb, prilagajanje) ter ustrezno domače okolje za vadenje in podpora staršev pri vadenju.

Spodbujanje vključevanja: vključevanje v odločanje (svet šole), prostovoljstvo (projekti, koncerti, gostovanja), pomoč pri sodelovanju s širšo skupnostjo (GŠ kot kulturno središče), dnevi odprtih vrat.

Tradicionalne in nove oblike: pogovori učitelja s starši (govorilne ure, roditeljski sestanki, e-komunikacija), skupni koncerti, vključevanje staršev v projekte, skupne delavnice za učence in starše (po vzoru koncertne pedagogike), 'klub staršev', nadstandardni programi za starše.

Sodobno izhodišče: sodelovanje vrtca in šole z družinami (ne več samo s starši).

Vir: Sodelovanje_za_uspeh_-_vloga_staršev_v_izobraževanju_učencev_v_GŠ.txt