12. Motivacija in izgorelost

1. Pojem motivacije in problemi njenega preučevanja

Motivacija (lat. movere = gibanje, premikanje) je psihološki proces, ki vključuje vse, kar človeka aktivira za dejavnost, določa njeno intenzivnost in trajanje ter ga usmerja k ciljem.

Problemi preučevanja:

• različnost reagiranja vsakega posameznika
• kompleksnost
• dinamičnost
• zavestni in podzavestni motivi
• ne moremo je neposredno opazovati – je konstrukt
• splošna intuitivna uporaba pojma
• v znanosti številne različne motivacijske teorije

Znanstvena literatura se deli na dve smeri: prva obravnava motivacijo kot notranjo in zunanjo, druga zagovarja, da je motivacija le ena – tista iz človekove notranjosti. Smeri se ne izključujeta, temveč dopolnjujeta.

Vir: Motivacija_-_ključ_h_glasbi_-_izbor_poglavij_za_predmet_Uvod_v_didaktiko_glasbe.txt

2. Notranja in zunanja motivacija ter njuna prepletenost

Notranja (avtonomna, intrinsična) motivacija:

• posameznik se ukvarja z glasbeno dejavnostjo, ker ga osrečuje in zadovoljuje
• cilj je v aktivnosti sami, ki je samonagrajujoča in ni nujno, da ima zunanjo vrednost
• osnovo predstavljata radovednost in interes
• glasba je po svoji naravi tesno povezana z notranjo motivacijo

Zunanja (heteronomna, ekstrinsična) motivacija:

• posameznik se ukvarja z dejavnostjo zaradi posledic, ki ji sledijo (nastop, tekmovanje, avdicija, izpit, pohvala, ustreči staršem, javna uveljavitev)
• poudarjeni so zunanji cilji

Prepletenost: med njima ni jasne meje – medsebojno se prepletata, nihata in prehajata druga v drugo (npr. začetno navdušenje za kitaro lahko ob težavah upade in učenca nekaj časa držijo le zunanje spodbude).

Učitelji ne smejo obravnavati obeh motivacij kot nasprotujoča si pola in zunanje statično pojmovati kot 'slabo'; prizadevajo naj si, da imajo učenci vsaj pri večjem delu učnega načrta izkušnjo notranje motivacije.

Vir: Motivacija_-_ključ_h_glasbi_-_izbor_poglavij_za_predmet_Uvod_v_didaktiko_glasbe.txt

3. Radovednost in interesi

Radovednost je ena od osnov notranje motivacije; Trstenjak (1976) jo obravnava kot korenino raziskovalnosti.

• Otroško radovednost zbuja vse, kar je nepoznano, kompleksno, dvoumno in negotovo.
• Marentič Požarnik razlikuje dva vira radovednosti: novi, presenetljivi dogodki ter soočenje s problemsko situacijo.
• Znanstveniki se razhajajo, ali je radovednost prirojena ali pridobljena.
• Novosti, ki jih učenci raziskovalno odkrivajo, morajo biti zmernih stopenj, sicer povzročijo strah in izogibanje.

Interesi (zanimanja) niso prirojeni – pridobljeni so na podlagi preteklih izkušenj in iz njih izhajajočih stališč (vloga družine, šole, učiteljev, vrstnikov, medijev).

• So dinamični (stari usihajo, novi nastajajo).
• So prvi vir zbranosti in s tem temelj za učenje (Trstenjak).
• Ločimo interese za glasbene dejavnosti in za glasbene vsebine; vezni člen so prijetna glasbena doživetja.
• Situacijski interesi so povezani s pozitivnimi glasbenimi doživetji in potencialno vodijo k osebnim interesom.

Učitelj na razvoj novih interesov odločilno vpliva s svojim zgledom in osebnim žarom; učenci so polisenzibilni (Brdarić) in sprejemajo različne glasbene zvrsti; učitelj jih ne sme glasbeno prevzgajati, komercialne glasbe pa ne sme ignorirati niti intenzivno posredovati.

Vir: Motivacija_-_ključ_h_glasbi_-_izbor_poglavij_za_predmet_Uvod_v_didaktiko_glasbe.txt

4. Zunanje motivacijske spodbude: pohvala/graja, nagrada/kazen

Zunanje motivacijske spodbude: pohvala/graja, nagrada/kazen, povratne informacije in ocene, sodelovanje/tekmovanje, testi in kvizi, nastopi, avdicije, štipendije in študijski režim; širše tudi šolska klima, učila, strokovna periodika, vplivi staršev in vrstnikov, mediji, položaj glasbe v šolskem sistemu.

Pohvala in graja:

• klasični eksperimenti (hvaljena, grajana, ignorirana skupina) so pokazali, da pohvale delujejo najbolje, najslabše rezultate pa so imeli ignorirani učenci
• pohvala/graja mora biti stvarna in usmerjena na učenčevo delovanje, ne na osebnost
• močno vpliva na učence brez visoke notranje motivacije, ekstrinsično usmerjene, tiste s previsokimi/prenizkimi cilji in nesamostojne
• inflacija pohval in graj njihov pomen razvrednoti
• pohvaliti je treba izkazano napredovanje vsakega učenca (individualni napredek, ne le primerjava z razredom)
• graja naj bo usmerjena h konkretnim slabostim izvajanja (ne 'popolnoma si nemuzikalen', temveč razlog); lahko se uvede s komplimentom

Nagrada in kazen:

• najbolje je uporabljati predvsem glasbene nagrade (igranje izbranih inštrumentov, izbira skladb, solistični nastop, glasbena literatura); tudi pri nagrajevanju ne pretiravati
• kazen naj bo mila in simbolična, usmerjena k neustreznemu dejanju in ne k osebnosti
• z obilnim nagrajevanjem postane otrok odvisen od spodbud, kaznovanje pa vzbuja strah, frustracijo, sovražnost in izogibanje

Vir: Motivacija_-_ključ_h_glasbi_-_izbor_poglavij_za_predmet_Uvod_v_didaktiko_glasbe.txt

5. Povratne informacije in ocene

Ocene so motivacijsko sredstvo, s katerim učitelj vrednoti delo učencev (klasifikacija po glasbeni kompetentnosti; kontrolna funkcija).

Povratne informacije (feedback) učence obveščajo, kako kakovostno so nalogo izvršili, kaj so naredili dobro in kaj slabo, brez končne sodbe; so napotek za izboljšanje (informativna funkcija) in pomagajo učencem postajati kompetentnejši.

Povratne informacije morajo biti:

• specifične glede na nalogo (ne le 'dobro si zaigral')
• blizu kriterijem končnega vrednotenja
• takojšnje, podane v optimalnih časovnih razmikih
• najprej pozitivne plati, nato slabosti

Javno podane delujejo kot zunanji motivatorji (visoka zaznana kontrola), individualne pa lahko dvigajo notranjo motivacijo. Besedne povratne informacije so eksaktnejše od neverbalnih.

Motivacijski vpliv ocen je odvisen od okolja in učenčeve storilnostne motivacije; izpitna preverjanja v glasbenem šolstvu so lahko pozitiven impulz ali motivacijska zavora.

Vir: Motivacija_-_ključ_h_glasbi_-_izbor_poglavij_za_predmet_Uvod_v_didaktiko_glasbe.txt

6. Sodelovanje in tekmovanje, testi in kvizi

Sodelovanje in tekmovanje sta skupinski sredstvi spodbujanja; razlikujeta se v lastenju cilja: pri sodelovanju dosežen cilj pripada celotni skupini (komorne skupine, orkestri, zbori – občutek pripadnosti), pri tekmovanju zmaga pripada le enemu.

• Formalna tekmovanja potekajo organizirano po znanih pravilih (območna, državna, mednarodna).
• Neformalna so spontana (kdo bo večkrat pohvaljen, prej začel igrati skladbo, več nastopal); tekmujejo tudi učitelji.
• Nevarnost: tekmovalna mrzlica potisne glasbo v ozadje.
• Nicholls: 'ego-involved' učenci se vključujejo zaradi potrjevanja jaza in premoči (ekstrinsični cilji), 'task-involved' pa zaradi glasbenih nalog samih (notranja motivacija).
• Posebna oblika je tekmovanje s samim seboj: posameznik si sam postavi pogoje, javnost je izključena, zunanja kontrola se ne čuti – v veliki meri dviga notranjo motivacijo.

Testi in kvizi:

• z njimi učitelji ugotavljajo in utrjujejo raven znanj
• pri individualnem reševanju princip tekmovanja, pri skupinskem tudi sodelovanja
• slabost kvizov: pogosto le reprodukcija zapomnjene razlage, zanemarjeni razumevanje, uporaba in vrednotenje – vključevati je treba višje taksonomske stopnje
• omejen čas reševanja povečuje anksioznost
• rezultate naj učenci sprejmejo kot informacijo o napredku

Vir: Motivacija_-_ključ_h_glasbi_-_izbor_poglavij_za_predmet_Uvod_v_didaktiko_glasbe.txt

7. Percepcije kompetentnosti in kontrole

Notranja in zunanja motivacija sta tesno povezani s posameznikovimi zaznavami kompetentnosti in kontrole (Deci: dualnost; Spaulding: zaznavanje kompetentnosti je pomembnejše od možnosti kontrole).

Kompetentnost ni globalna, temveč situacijska oz. področno specifična (nekdo se čuti kompetentnega za poustvarjanje, ne pa za improviziranje).

Bandura – štirje viri informacij za konstruiranje percepcij kompetentnosti:

• 1. medsebojna komunikacija z elementi prepričevanja
• 2. fiziološko vzburjenje (potne dlani, suha usta, mrzli prsti)
• 3. opazovanje drugih pri opravljanju podobnih nalog
• 4. ohranjanje že zaznane kompetentnosti (pretekle izkušnje)

Učitelj močno vpliva na učenčeve samopercepcije kompetentnosti (tudi z nebesednimi 'namigi', npr. vedno isti izbor učencev).

Kontrola: učenci zaznavajo:

• učiteljevo kontrolo / kontrolo ustanove (urnik, obvezni predmeti, težavnost nalog, prehodi v višje letnike – deluje kot zunanja motivacija)
• in lastno kontrolo (možnost izbiranja in odločanja: izbira nalog, skladb, sodelavcev v komorni zasedbi – krepi notranjo motivacijo)

Vir: Motivacija_-_ključ_h_glasbi_-_izbor_poglavij_za_predmet_Uvod_v_didaktiko_glasbe.txt

8. Storilnostna motivacija

Storilnostna motivacija (angl. achievement motivation, nem. Leistungsmotivation) se nanaša na posameznikove težnje po dosežkih pri dejavnostih, s katerimi se ukvarja; dejavnosti vsebujejo elemente tveganja, rezultati se merijo. Marentič Požarnik jo označi kot prehod med notranjo in zunanjo motivacijo.

V storilnostnih situacijah se prepletata želja po uspehu (pozitivna storilnostna motivacija) in strah pred neuspehom (negativna).

• Visoko storilnostno motivirani učenci si zastavljajo realne cilje in se lotevajo nalog s tveganjem ob vsaj 50 % možnosti uspeha.
• Učenci, ki jih vodi strah pred neuspehom, si postavljajo nerealne cilje ali izbirajo ekstremno lahke/težke naloge, da je njihova odgovornost manjša.

Storilnostna motivacija je relativno trajna lastnost, ki ni prirojena – osnove se položijo v otroštvu med tretjim in osmim letom starosti (vloga staršev in prvih učiteljev: pohvala ob uspehih, neopredelitev ob neuspehih, spodbujanje iniciative, primerni cilji in merila).

Vir: Motivacija_-_ključ_h_glasbi_-_izbor_poglavij_za_predmet_Uvod_v_didaktiko_glasbe.txt

9. Glasbene aspiracije in cilji

Aspiracije so posameznikova pričakovanja glede prihodnjih dosežkov, ustvarjena na podlagi preteklih rezultatov pri isti ali podobni nalogi (Lewin – raven aspiracij); nanašajo se na pričakovani cilj. Uspehi raven aspiracij višajo, neuspehi jo nižajo.

Na raven aspiracij vplivajo:

• pretekli dosežki
• osebne lastnosti (plašnost/ambicioznost)
• vrednote skupnosti (starši, vrstniki)
• skupinski cilji
• narava naloge in subjektivna ocena njene težavnosti

Cilji imajo intrinsične in/ali ekstrinsične aspekte (Raynor). Marentič Požarnik loči cilje, usmerjene v dosežke ali storilnost ('na tekmovanju bom zmagal') in cilje, usmerjene v učenje ali obvladovanje ('znal bom improvizirati spremljavo').

Učenci imajo kratkoročne cilje (poustvaritev skladbe, tekmovanje, izpit) in dolgoročne cilje (obvladovanje inštrumenta, poklicno delovanje, kariera); doseganje kratkoročnih približuje dolgoročne.

Mlajšim učencem mora učitelj pripraviti vmesne etape s podcilji; kratkoročni cilji imajo pomen le, če so povezani z dolgoročnimi. Privlačen in dosegljiv cilj viša prizadevanje; pretežki cilji motivacijo zmanjšajo, prelahki vodijo v stagnacijo.

Vir: Motivacija_-_ključ_h_glasbi_-_izbor_poglavij_za_predmet_Uvod_v_didaktiko_glasbe.txt

10. Glasbene atribucije (Weiner)

Atribucije so pripisovanje in interpretacija vzrokov za glasbene dosežke (uspehe in neuspehe).

Atribucijska teorija temelji na predpostavkah:

• ljudje skušamo določiti vzroke vedenja
• določanje poteka po pravilih
• pripisovanje vzrokov vpliva na kasnejše vedenje

Razlika med aspiracijami in atribucijami je le v času gledanja:

• aspiracija = 'ker sem veliko vadil, bom na nastopu uspešno izvajal'
• atribucija = 'na nastopu sem uspešno izvajal, ker sem veliko vadil'

Po Weinerjevi atribucijski teoriji ljudje pripisujejo uspehe in neuspehe štirim elementom: sposobnostim, naporu, težavnosti nalog in sreči (usodi). Interpretacija vzrokov je za kasnejšo motivacijo pomembnejša od samih uspehov/neuspehov.

Weiner elemente karakterizira v treh dimenzijah:

• notranji–zunanji faktorji
• stabilni–nestabilni faktorji
• kontrolirani–nekontrolirani faktorji

Sposobnosti in napor sta dispozicijska (notranja), težavnost naloge in sreča sta situacijska dejavnika.

Vir: Motivacija_-_ključ_h_glasbi_-_izbor_poglavij_za_predmet_Uvod_v_didaktiko_glasbe.txt

11. Vpliv socialnih dejavnikov na motivacijo

Družinska vzgoja: zadovoljeni potrebi po varnosti in ljubezni omogočata optimizem in samozaupanje (pozitivni motivi); represivna vzgoja vodi v defenzivne, negativne motive. Ključno je, kako starši reagirajo na otrokovo radovednost in raziskovanje zvočnega sveta.

Vpliva očeta in matere: po Lobrotu ima v otroštvu pozitivnejši vpliv oče (predmetni svet, intelektualni razvoj), v mladostnem obdobju mati (čustveno-doživljajski svet); Reinhardova raziskava: na glasbenostorilnostno motivacijo vpliva predvsem intenziteta materine vzgoje – zelo stroge matere povzročajo strah pred neuspehi, podporne matere pozitivno storilnostno motivacijo.

Položaj v družini: identifikacija s starši, brati in sestrami (primer Bachove rodbine).

Ekonomski status: z višjimi sloji narašča vrednost znanja; otroci iz slabše situiranih družin redkeje izberejo študij umetnosti.

Vrstniki: vpliv se poveča v adolescenci; ob nenaklonjenih vrstnikih vztrajajo le visoko notranje motivirani učenci.

Širše okolje: pozitiven odnos subkulture do glasbe podpira motivacijo.

Učitelji: odločilno vpliva motivacijska naravnanost učiteljev – učenci jih posnemajo; učitelj mora izžarevati osebni žar in ljubezen do glasbe; z zgledom vpliva tudi na estetski razvoj, vrednostni sistem in osebnostni razvoj učencev; lastnosti za ugodno razredno klimo (Zabukovec): toplina, poznavanje in upoštevanje potreb učencev, odprtost, sprejemanje individualnosti, empatija, odkritost.

Vir: Motivacija_-_ključ_h_glasbi_-_izbor_poglavij_za_predmet_Uvod_v_didaktiko_glasbe.txt

12. Izhodišča za modele kakovostnega motiviranja

Ni 'magičnih motivacijskih gumbov' (Ford) – motiviranje vključuje kompleksne procese; posegi morajo spoštovati osebne cilje, emocije in osebna prepričanja, sicer imajo le kratkotrajne učinke.

Ford (1992) je utemeljil sedemnajst splošnih načel, med njimi: načelo celostnega delovanja, motivacijskega triumvirata (cilji, emocije, osebna prepričanja), ustreznega okolja, aktiviranja cilja, razvidnosti ciljev, mnogoterih ciljev, razvrstitve ciljev, povratnih informacij, prilagodljivih standardov, optimalnega izziva (težak, a še dosegljiv cilj), neposredne evidentnosti, realnosti, emocionalnega aktiviranja, načelo 'naredi', postopnih vs. naglih sprememb, enakega konca in – najpomembnejše – načelo spoštovanja ljudi.

Model PPZZ (angl. ARCS: Attention, Relevance, Confidence, Satisfaction – pozornost, pomembnost, zaupanje, zadovoljstvo; Marentič Požarnik, 2000) s stopnjami:

• 1. začetna motivacijska analiza (motivacijska struktura učencev: nemotivirani/pasivni, zunanje motivirani, s 'ponotranjeno' motivacijo, z mešano motivacijo, notranje motivirani)
• 2. opredelitev motivacijskih ciljev
• 3. načrtovanje motivacijskih strategij
• 4. preizkušanje, spremljanje in izpopolnjevanje strategij

Izhodišča za modele kakovostnega motiviranja učencev:

• sprejemanje učenca kot svojstvenega individuuma (individualizacija napotkov)
• vzpostavljanje pristne zveze z učenci
• predvidljivost glasbenoizobraževalnega okolja
• uvajanje novosti
• možnost izbiranja
• motivacijska vrednost ciljev
• dodeljevanje glasbenih nalog
• povečevanje vključenosti učencev v glasbene naloge
• uporaba zunanjih motivacijskih spodbud

Vir: Motivacija_-_ključ_h_glasbi_-_izbor_poglavij_za_predmet_Uvod_v_didaktiko_glasbe.txt

13. Poklicna motivacija in poklicni razvoj učiteljev glasbe

Učiteljeva poklicna motivacija je dinamična in niha.

Visoko motiviran učitelj je entuziast: izžareva ljubezen do glasbe in dela, je ustvarjalen, zastavlja jasne cilje, analizira in vrednoti svoje delo, je discipliniran, emocionalno zrel, ne boji se neuspehov (Lautzenheiser).

Nizko motiviran učitelj kaže le še 'službeni odnos': upad entuziazma, altruizma in ustvarjalnosti, apatija, šabloniziran pouk brez jasnih ciljev.

Motivacijo ohranjajo: zavedanje pomena svoje vloge, sledenje glasbenim tokovom, novi literaturi in didaktičnim pristopom, organizacija pouka in pedagoško vzdušje ustanove, strokovni seminarji in stanovska srečanja.

Štiri obdobja poklicnega razvoja (Razdevšek-Pučko, 1990):

• 1. obdobje idealnih predstav (odločanje za poklic, idealistične vizije)
• 2. obdobje preživetja (prva zaposlitev; disciplinske težave, soočenje idealov s stvarnostjo; strategije: konformiranje, strateško pristajanje, konstruktivna interakcija)
• 3. obdobje izkušenosti (po nekajletni praksi, v povprečju od 3. leta poučevanja: učinkovita organizacija, distanca, rutina; možno neskladje med prepričanji in delovanjem)
• 4. obdobje ponovne dovzetnosti za vplivanje (pogosto povezano z izgorelostjo: vnovična analiza dela, dodatno izobraževanje, uvajanje novosti)

Vir: Motivacija_-_ključ_h_glasbi_-_izbor_poglavij_za_predmet_Uvod_v_didaktiko_glasbe.txt

14. Izgorelost – antipod poklicne motivacije

Izgorelost (angl. burnout) je posameznikovo negativno psihološko stanje, povezano s stresom na delovnem mestu; je antipod motivaciji. Zmeren stres pozitivno vpliva na delovno uspešnost, dolgotrajno previsoka raven pa škodi mentalnemu in telesnemu zdravju.

• Greenberg: za izgorelostjo najpogosteje trpijo ljudje, ki so bili sprva visoko motivirani in idealistični ('da nekdo izgori, mora najprej biti v ognju').
• Friedman in Rosenman: osebnostni tip A (tekmovalni, agresivni, preveč ambiciozni, napeti, perfekcionisti, časovni pritiski, zanikajo neuspehe) je zelo nagnjen k izgorelosti; tip B (sproščeni, manj ambiciozni, usmerjeni k ljudem) ni.
• Izgorelost je značilna za poklice 'razdajanja' (helping professions).
• Kaže se s fizičnimi, psihičnimi in psihosocialnimi simptomi.
• Vzroki na dveh ravneh (Marentič Požarnik): skladnost osebnih značilnosti s poklicnimi zahtevami ter zahteve, nadzor in opora v okolju.

Hamannove raziskave – dejavniki izgorelosti učiteljev glasbe: zakonski status, starost (mlajši od 35 let bolj), spol (moški bolj), krajše delovne izkušnje (do 6 let), otroci, premalo priznanj, nejasni cilji, preveč dela za premajhno plačilo, revno delovno okolje.

Posledice:

• na osebni ravni (bolezni, psihične motnje, 'poklicni zlom', menjava službe ali opustitev poklica, konflikti v zasebnem življenju)
• in na razredni ravni (učitelj brez entuziazma; učenci naravnanost hitro prevzamejo – nezainteresirani niso izzvani, zainteresirani so frustrirani)

Proti izgorelosti se lahko bojuje le učitelj sam: prepoznati in priznati si jo mora ter se odločiti za spremembo.

Strategije zdravljenja in preprečevanja:

• premislek o poklicnih in osebnih ciljih (selekcija ob prerazpršenosti in preobremenjenosti)
• ustrezna priprava na pouk in nenehna analiza razrednega dela
• strokovno in splošno izobraževanje – vseživljenjsko učenje
• skrb za zdrav način življenja (rekreacija, prehrana, počitek)
• ob tem so nujne tudi širše spremembe v okolju (šola, šolski sistem)

Vir: Motivacija_-_ključ_h_glasbi_-_izbor_poglavij_za_predmet_Uvod_v_didaktiko_glasbe.txt